Naj še enkrat se zgubim
v vranje ti oči in lase,
naj v dlaneh se umirim
kot metulj v tišini jase.
Ne odreci ust medice
in ne mešaj je s solzami,
naj ne bo ti temno lice
kakor jelša nad vodami.
Smej se, ko bom šel od tod,
da popotnica bogata
bo spomin in moč za pot,
ki spet vodi ti pred vrata.