Oj, sonca moč me je užejala,
ko z vigredjo se vračam iz daljine,
na nogah čutim vso toploto gline,
ki je nedavno dež precejala.
Mejice kot potoki žubore,
od ptic, žuželk, v svetlobi se iskrečih,
za vodo vrbe v krilih so šumečih,
po plesu z divjim vetrom hrepene.
Dekle, ki v tej pijanosti samuješ,
objemi me, saj mene pričakuješ,
da postopač sem, k srcu si ne jemlji!
Ko zjutraj spet bom romal k ladjam v gosti,
naj trudno bo srce od vseh sladkosti,
kot noč prespal bi na pomladni zemlji!