Spoznal sem, da so zdaj mi roke tuje,
da prosijo bolestnega objema,
da izgubljeno dušo sla prevzema,
ko v valoveči luči omahuje.
In vem: ne bom nikdar ugasnil sveče,
ki divje pleše v oknu nasmejanem,
naj le pred mrakom žejnih ust trepeče
in mi v obraz svetlobo vso razmeče,
samo da čutim dih po vsem ožganem.