Zagrinja val sirotnih me želja,
ko brodim tih v poplavi mesečine,
na tla bi legel v curku bolečine,
ni roke, da zaspe izvir srca.
Usmili se razgaljenih tožba,
pijanosti daj ustom, ki ne mine,
očisti čelo iz samotne gline
s krvjo, ki v tebi zrela prasketa.
Opij me še pred daljnim plesom zarje,
otrplih klicev kaj potem mi mar je,
sam, sam bom kakor v grobnici zaklad.
Nikoli se bridkost ne bo spočila,
samota bije kakor polna žila,
joj, vračajo želje se ko pomlad.