Kako so ustnice se radovale,
ko začutile tvoje so od blizu
in tvojemu so sončnemu ugrizu
v zahvalo rdeče rože darovale.
Nikdar steze krvi tako dišale
še niso mi, odkar so v belem nizu,
v bolečini razpuščenem nizu,
se kaplje sna o tebi v mrak razdale.
A ti si vedela, da bi sperele
vse zanke, ki pleto jih stebla rok,
ko v njih usahnil vseh slasti bi sok.
Zato so ustne mi osirotele,
zaprla svoje si kot cvet pod noč.
Bila je dobra, sanjal bom nekoč.