Oblaki trupla so v teme kanalih,
vihar jih je pred smrtjo onečastil.
To noč je, da bi dušo upropastil,
nazaj bi ne iskal je v sanj zrcalih.
V pijači utopil dobre bi spomine,
čeprav le kislico dobil bi zanje,
nemiren sem, kot vode je grgranje,
nocoj ne maral bi za zvezd drobtine.
Nocoj vsak blaznež z grozo veseljači,
ki polknice od duše mu odtrga
in vzame luč mu, ki nad njo je bdel.
Čeprav je gol, za milost ne berači,
samo ječi ko lipa sredi trga,
to noč obraz v dlani bo dupla del.