Na modrem morju so razpadle barke,
s tišino jih oblil je jutra zor,
medeni žarki vrejo skoz razpor
kot cvetje skozi prste samotarke.
Ne vem, kje ona svojo čredo pase,
ni pajek s križem rekel mi o njej,
ko hotel sem: daj, srečo napovej;
menda le v snu sem roke vplel ji v lase.
Da njene bi lakti imel za zglavje,
morda oblake kri bi obrobila,
Bog ve, čeprav je ljuba mi kot zdravje.
Tako le trava ustom se dobrika,
objemom daleč je samotna vila
kot zlato jabolko na vrh zvonika.