Žalostinko to naj tebi pojem,
mati moja, vseh noči predica,
ko brni kolovrat budnih časov.
Naj s to haljo tvoj spomin odenem,
vidim te kot v mesečini brezo,
revne ti srebri ljubezen kite.
Vidim te pred križem v kotu stati,
grčave dlani poklanjaš Bogu
kakor meni nekdaj kruha krajec.
Od neurij so oči umite,
jasno menda te oplazil nebes
z robom je, ko so prešle nevihte.
Upanje v žil štreni tiplje žilo,
žilo, ki – spoznal sem – k meni pelje,
kot nekdaj jo hraniš s svojim brašnom.
Prehudo je, mati, naj ogrnem
tvoj spomin s te žalne pesmi placem,
oj, ne vabi me, nikar me, mati!