Svetlobi bolečin sem darovan,
viharji rož mi trgajo nosnice,
prižgal sem rok pohlepnih voščenice,
med gorko travo bor sem bil vsejan.
Nič več ne bo poljub moj zapeljan,
po vseh nočeh še trezne so zenice,
ponudi sol domače mi solnice,
glej, Gospodar, Tvoj zvesti sem dvorjan!
Vem, da si padlim zvezdam milostljiv,
pri Tebi sem s krvavimi stopali,
v daljavi rodni ognji se kade.
Cvet dragih ustnic me je pogostil,
na mladih vekah solze se mede –
zdaj bodo moji spevi počivali!