V polnočnem miru temnih oljk in tal
zveni topot bežečih nog skoz mraz
in trudne žile bičajo obraz
Gospod, izdal sein Te, izdal, izdal!...
Noč lega name, težki lesk srebra
čez vse nebeške je poti razlit,
in jaz sem droben meteor razbit,
ki za oblaki v večno noč vihra.
Tako sem tih in lačen sem besed
in Tvojih vseodpuščajočih rok,
rad k nogam Ti položil bi glavo.
Ah, sam sem, le usmiljeno drevo
mi nemo proži vej drhtečih lok,
da našel mir bi zadnji Tvojih čred.