V polnočnem miru oljk in tal
zveni topot bežečih nog skoz mraz
in trudne žile bičajo obraz:
Gospod, izdal sem Te, izdal, izdal! ...
Noč lega name, težki lesk srebra
čez vse nebeške je poti razlit
in jaz sem droben meteor razbit,
ki za oblaki v večno noč vihra.
Tako sem tih in lačen sem besed
in Tvojih vse odpuščajočih rok,
rad k nogam Ti položil bi glavo.
Ah, sam sem, le usmiljeno drevo
mi nemo proži vej drhtečih lok,
da mir našel bi zadnji Tvojih čred.