Moj spev je lahak
kakor javorova semena,
čez polja revna, peščena
ga nosi oblak
in kakor pozabljeni slak
ovija večerna ga pena.
In deklica išče: „Ne roke ne žalostne glave
ne težkih neder niso jemale njegove dlani,
samo molče razpustil lase mi je plave,
ni rekel, zakaj mi zakril je razprte oči.
In jaz bi rada počila, v njegovo naročje
bi položila svoje osamljene grudi
kakor košaro z jabolki; naj se od mene ne trudi,
bi ga rotila, saj je jesen in dolga zdaj noč je!“
Jesen je in vlažna tema
se v meni, zadnjem je sadu zgostila,
ne bo me samega v noči pustila,
dobra je slutnjam srca.
Padel na črna bom tla,
saj dišim že kot gnila trava in listje,
moj dih in moj glas ves nečist je,
smrt mi v očeh plapola.
In deklica joče: „Odšel je, ne bo se več vrnil,
nič več ne bova odpirala popja cvetov,
nič več ne bova žgala v poletni noči kresov,
da zasanjani dim oči bi nama počrnil.
Vem, nikoli ne bom mu mogla s sadovi postreči,
ki divje sem čula nad njimi vse bedne noči,
o vem, ubogi ne bo mogel jih niti zavreči,
kako ta praznota za njim me boli, me boli!“
Moj spev je ves tih,
ne moti ga kri, ki umira,
ne plakanje v dnevih nemira,
moj spev je kot vzdih,
kot venec solza je svetlih,
ki veter jih rožam otira.