Sesedel krhek sem se sred planjave,
negiben sem kot v ilu volčja sled,
zastrt z bogastvom blaznih sem besed,
po prstih v srcu plešejo daljave.
Ukradel vetru mrzle sem zastave,
pod vihrajoči slap sem padel bled
in zdi se mi, da usta lepi med,
ko se zagrebam poželjiv v dišave.
In kot telo deviško se blazina
zemlje razsipno vdaja moji želji,
v omami čutim, da roke so zdrave.
Nacedil vanje kaplje sem pelina,
jim dale mirni soj ko mladi veji
dobrotljive domače so dobrave.