Ko pušča samega ovac me čreda,
bi plakal, hoče se mi mehkih run.
Bojim se dati zadnje svojih cunj,
bojim, rumen obraz mi kaže beda.
In vendar, kaj je dni prebela volna:
snežinke v soncu, na jeziku sol.
Šepečeš, da je kratka pot domov
in da ne pojde z mano skrinja polna.
Zato popotni vse naj razneso,
le milost daj, da grlo se izpoje,
še preden smrt potiša pesmi moje.
Saj zanjo sem zamešeno testo
in čutim jo, ko rast me najbolj pali.
O, kakšni prsti so življenje stkali.