Med nebom, zemljo sem pojoč ovčar,
ujel v srce sem plodnosti požar,
in luči vseh studencev v njem mi poljejo
in zlate sončne sulice ga koljejo.
O, naj iz mene vdre življenja moč,
privri svetloba, belec dirjajoč,
da spleteni grivo ti z dlanmi razgretimi,
in pošljem v dalj te s sanjami razpetimi.
Zakril bi rad, da sem spomin na deda,
in vse, prav vse razdal, razdelil sebe,
vso dušo vsakomur, ki mimo hodi.
Zatajil deda... Milostljiv mu bodi,
zdaj vem, kako me divja žalost grebe,
ko pušča samega ovac me čreda.