V pijanost me potaplja ta Tvoj dar,
ta ogenj, ki me hoče razdejati,
porušil je ponosni grad prevar,
nemir ta kruti zdaj se z mano brati.
In z novim vinom mi natakaš dragi vrč,
vse težje in močnejše kot mladost je,
s pestmi me bije, tršimi od grč,
kot vse, ki so na zemlji Tvoji gostje.
In na zemljo mi dnevi so začarani,
kot s kodri sem ovil zapestja s travo,
a vem, da norec sem, ljubimec varani.
Samo nemir Tvoj zvest mi je vsekdar
in čas beži, kot Bistrica gre v Savo,
med nebom, zemljo sem pojoč ovčar.