Tkanina revna sem, raztrgan prt,
pokapan z voskom umirajočih zvezd,
ki padajo od Tvojih miz v šelest
polnočnih ur in se solzečih trt.
Položi me čez mrzli prag svetišča,
da vsaj od daleč slutil bom želje,
ki Tvoje dobro polnijo srce,
razgrni me prek svojega dvorišča.
Naj čezme k Tebi hodijo ljudje,
naj mi obraz oskrunijo noge,
ubogih mojih bratov noge gnojne.
In ko mi bodo sanje spet pokojne,
ne splaši v mojem vrtu zlatih ptic,
ki spale bodo v ognju perutnic.