Ne plakaj, dragi, nad pepelom sanj!
Vsa srečna sem v vrtovih svetlih dni,
pri Bogu, ki nad zarjami bedi
in z drobnimi je zvezdami obdan.
Da moj je beli svet ti tuj, teman,
le to me peče v srcu in boli.
Glej, ker te ljubim, nudim ti dlani,
da taval več ne boš tako bolan.
Ko noč bo sinja čez grobove pala,
izgrebi belo svečo iz prsti
– prav tisto, ki na srcu mi gori –
in v njenem žaru po samotni poti
do novih zarij pojdi mi naproti.
Takrat bom srečna roko ti podala.