Na gori, milostno razpeti v soj
zblaznelih in razpaljenih teles,
sem zastrmel v umirajoči ples
in zvrnil polni vrč sem pred seboj.
V srce mi padla vranja je perut,
zakrila kri kot davni težki greh
in razklenila tiha usta v smeh,
da vzplapolal sem v plamen žgoč in krut.
Goreti hočem, sebi, novim dnevom,
zažgati vsaj grobovom suho prst,
da zapojo s spokornim, zadnjim spevom.
Kaj mar mi, če potem zgorim v obup,
če bom potem samo pepela kup,
da le bi našel prej do mrzlih krst!