Svetlobi bolečin sem darovan,
trpko dišijo kamni žrtvenika,
ne najdem čistih ustnic svečenika,
da bil bi dar moj poveličan.
Moj god ne bo nikoli praznovan,
- - - - - - - - - - -
muževna sem, narezana steblika,
živ sok pač mora biti izkričan!
Kot jeklo smrt se mi v telo pogreza,
nihče strdelih curkov ne prestreza,
kako so težke jagode prevar.
Vendar sveta zasanjan sem vrtnar,
v samoto gonijo me rojenice,
viharji rož mi trgajo nosnice.