Nekdanje dni iskal sem dobre žarke
poslednjih blodnih ustnic in besed,
iskal živali dobrih nemo sled
in sem pogrezal se v brezzvezdne jarke.
Lovil sem vase mraka lesketanje,
ki večno se v samotah gor krohoče,
ki z ledom je ovil roke tresoče,
da komaj čul krvi sem šepetanje.
Obstal sem zmučen pred noči nasipi;
bolestno so vzdrhteli daljni kipi,
da peska sem na glavo jim natrosil.
Pozabe v temi nisem si izprosil,
zaman sem ječal skozi trdi dlani.
Izgubil pot ob uri sem razklani.