Trohneče vence sem si strgal z glave,
ostanki preperelih rož v laseh
so znamenje, da moram v vrste teh,
ki kmalu jih zdrobijo kepe rjave.
Toda zakaj kraljevske mi oprave
ponuja pred menoj plešoči greh,
zakaj na ustnicah koti zasmeh,
če zapuščene noge so majave?
Zaman brsti v oblakih kri, zaman,
ne bo dežja v očeh, so izgorele,
pred sebe mečem roke smrtnobele.
Obraz je pomodrel kot cvet plavice,
na vrata grobnice tiščim nosnice,
poslednjih smrtnih vonjev sem pijan.