Pokopališče je kot tihi hram:
nad mladim grobom senca križa joče
in tja čez sivi zid na goro hoče.
Ob grobu v soju sveč klečim tak sam.
Odšla si v kraje, ki jih ne poznam,
ne vidijo oči široke zroče,
ne sluti jih srce trepetajoče
in truden več ne vem ne kod ne kam.
Ko sem po temnih blodnjah srečal tebe,
sem skoraj mislil, da sem zgrabil sanje
in tebe kakor zvezdo vpletel vanje.
In zdaj te ni. Zakaj odšla si v mrak,
ti zadnji žarek sanj, bolesti, sreče?
Bojim se, da ne pridem več iz ječe.