Škrlaten mrak ovija mi telo
kakor svetlikanje pohotnih rok,
v očeh suši se sinji sladki sok,
zenice prazne pijejo temo.
Zagrebel sem se v kupe sončnih rož,
rumeni listi božajo spomin,
ki ranjen išče cesto iz globin,
da bi počil v blazinah mačjih kož.
Praznoto sem otipal pred seboj
in zdaj odnaša njeno me kričanje
v goščavo blaznih sanj kot divji roj.
Vse rdeče je, le tam v neznanih dneh
molitve belo'sliši se veslanje
in kliče me močneje kakor greh.