Pokopališče je kot tihi hram
nad mladim grobom senca križa joče,
in tja čez sivi zid na goro hoče.
Ob grobu v soju sveč klečim tak sam.
Odšla si v kraje, ki jih ne poznam,
ne vidijo oči, široko zroče,
ne sluti jih srce trepetajoče
in truden več ne vem, ne kod ne kam.
Ko sem po temnih blodnjah srečal tebe,
sem skoraj mislil, da sem zgrabil sanje
in tebe kakor zvezdo vpletel vanje.
In zdaj te ni. Zakaj odšla si v mrak,
ti zadnji žarek sanj, bolesti, sreče?
Bojim se, da ne pridem več iz ječe.