Iz Tvoje hiše moja je nevesta,
poslal si k meni jo v najdražjem blagu,
pohlevno zdaj sedi na večnem pragu,
ne bo odšla, ostala mi bo zvesta.
Prav vsako noč mi pri nogah prečuje
in z ustnicami toplimi jih briše,
kot je navajena že iz Tvoje hiše,
ko je sprejemala popotne, tuje.
Ne bom upiral se, le rad povsod
začutil tovor njene bi krvi,
da vedel bi, da ni molitev gluha.
In v dlan se skril bi ji kot v list lapuha
(tako rad delal sem za mladih dni)
in pel bi, kot da materin je god.