Ta noč je kot kadeče se nozdrvi
pred gladnimi zvermi bežečih konj,
nocoj sem srečal te na trhli brvi,
že dolgo goltam v snu tvoj rezki vonj.
Daj, pridi, da zabrodiš v lepki krvi,
telo te vrelo kliče, pridi ponj,
kot vedro, ki so ga razjedli črvi,
prenašam breme te strasti – zastonj.
Saj vidim, Smrt, da ti čez bele roke
ni speto platno dekličine kože
in na temenu golem nimaš rože.
Vendar le ti razgaljaš zrele boke,
le ti počitka dala boš semenu,
ki padlo v prst v viharnem bo vremenu.