Ves Kranj vreje danes v farno cerkev. In zvonovi vsi pojo, pojo . . . Prišel papežev je inkvizitor, Barbaro Francesco . . . Kaj pač bo?
Glej, oblastno v sredi pred oltarjem patrijarh oglejski že sedi. Pred nogami mu ko hudodelnik župnik Lapicida Franc kleči . . .
„Krivoverec!“ – se zadere jezen patrijarh nad župnikom – „tvoj greh velik je, prevelik! Izpokori danes pred menoj se vpričo vseh!
„Iškarjot si nehvaležen! Mater cerkev si katoliško izdal! Ne resnice svetega semena – herezije si plevel sejal!
„Ženske tudi ljubil si, pohotnež, živel pohujšljivo, apostat! Javno si oženil se, nečistnik, in prelomil svoj si celibat!
„Al prekličeš zmote krivoverske, izgubljeni sin nesrečni moj? Al prisežeš papežu pokornost tu pred Bogom samim, pred menoj?“
„„Preklicujem in prisegam!““... Trd, suh, pa odločen bil njegov je glas; in z nobenim trenil ni očesom in kamnit ostal mu je obraz . . .
„Hočeš li ločiti se od žene, ki ž njoj živel toliko si let in rodil ž njoj, ah, celo otroke ter dajal ljudem si grd izgled?“
Radoveden v župnika ozira se k oltarju ves navzočni Kranj; patrijarh oči upira svoje vprašujoče jastrebove vanj . . .
Lapicida pa molči, molči še in poveša motne k tlom oči, prebledeva, stiska ustne neme . . . Siromak se sam s seboj bori . . .
Kar junaško vstane in vzravna se . . . „Ne tajim vam! Ženo res imam!“ – Glas se trese mu pri teh besedah. – „Res je! Ljubim jo – in ni me sram!
„Ljubim ženo in jo bodem ljubil! Rad izjavljam to vam vpričo vseh . . . In, seve, otroke ljubim svoje . . . In vi pravite, da to je greh!?
„No, potem grešil pač Bog je prvi ustvarivši Ženo in moža! V Rimu pa modrejši so ko stvarnik in obsojajo celo Boga! . . .
„Ločim naj od ljubljene se žene, ločim naj od svojih se otrok! To zahtevate sedaj od mene, hladni in brezsrčni vi trinog! . . .
„Bog odpusti mi besedo grešno, duši moji bodi milostiv! Ne zameri mi, če nasprotujem volji tvoji, saj jaz nisem kriv! . . .
„Ločim se od žene in od dece!“ . . . Lapicida reče na ves glas – ne, ne reče! Vzdihne iz dna duše – patrijarhu Barbaru v obraz.
In debele vlijejo se solze Lapicidi Francu iz očij . . . Prsi se vzdigujejo mu moške; kakor dete joče se, ihti . . .
Cookies on Poetry Cove