Po ravni cesti škriplje voz.
Tri koše biblij pelje Kos.
V Ljubljani jutri na grmadi
zgorijo rano ti zakladi.
Poletna mesečna je noč.
Na vozu Kos zaspi gredoč.
V globoko se pogreza spanje.
Objamejo ga čudne sanje.
Glej, bližajo se mu možje
in mu podajejo roke.
V ohlapne halje so zaviti
možje ti tuji in častiti.
Med nami takih ni ljudij.
A v bibliji, se prav mu zdi,
podobe videl že je take
– iz jutrovih dežel očake.
In bližajo se mu možje
pa mu podajejo roke
in rahlo vmes se mu smehljajo
Za norca li ga vsi imajo?
Ni tisti sivi tam možak
sam Mozes, judovski očak ?
In to je David, kralj bradati!
Na harfo zna lepo igrati.
In glej, sam modri Salomon
naredil Kosu je poklon.
In kdo možje so sveti tisti?
To štirje so evangelisti!
Kako ga vsi pozdravljajo,
od Kosa se poslavljajo!
Pa kaj da se na smeh držijo,
ko mu šepečejo: „Addio !“ . . .
Iz sanj vzbudi voznik se Kos.
Ob miljnik mu zadel je voz.
Vzbudi se Kos, oči si mane.
Ozre se – sapa mu zastane:
„Kje biblij koši so trije?
Kdo jih ukral mi je? Hehe!“
Po tilniku se praska, gleda . . .
Še luna smeje se mu bleda . . .
A knjig ni več, no, pa jih ni!
Vozniku v glavi se dani!
„Aha, sedaj razumem sanje . . .
Oh, ti tatinski luteranje!“ . . .