Beračev Bog in bogatinov!
Ti veš, kako se mi godi.
Olajšaj mi življenja breme!
Pretežke me tero skrbi.
Ah, prva skrb in misel prva –
to kruh je, ko se prebudim;
in skrb poslednja – kruh vsakdanji,
ko zvečer truden ves zaspim.
In ko ubijam se pri delu,
ko kaplja vroč mi s čela znoj,
na ženo mislim, na otroke,
na grenki njihov kruh in svoj.
In kaj – skrbi me – če prezgodaj
mi obnemorejo roke?
Kaj s svojci ljubimi počel bi?
Glad pride v hišo, smrt? – Gorje!
No jaz ne molim le sa sebe –
o Bog! sebičnik nisem tak –
za siromake vse te prosim,
trpin se smili meni vsak.
Glej, tamle vštric moj sosed mladi
prekrasno ima hišo – grad!
Zlata podedoval je kupe,
zlata priženil celo kad.
In noč in dan zdaj premišljuje,
kako zapravil bi denar,
kako užival bi bogastvo ...
Ni li on tudi revež mar?
Poglej, o Bog, še tam soseda,
kaj v sreči svoji on trpi!
Olajšaj mu bogastva breme,
olajšaj tudi mu skrbi!