Utonilo sonce je v puščavi. . .
žar posledjič še govi v daljavi
kakor Beduinov nočni kres,
ki od sinjih plameni nebes. . .
Znojni dan že gasne in umira. . .
V polumrak ovija se kahira,
El-Kahira krasna, bajevita!
Orientalka bujna, slikovita!
Da sem Hafis, himno bi zapel
ti nocoj navdušen in vesel!
Rož dišečih venec spletel v slavo
bi ti, del ti ga na lepo glavo. . .
Glej, že gasne in umira dan. . .
Mrak ko svilnat pada pajčolan
na Kahiro, mojo krasotico,
črnooko devo, temnolico. . .
Vse je tiho. . . Gor do the višav
cestni hrup ne sega iz nižav.
Tiho dvigajo se minareti
ko prerokovi kazalci sveti
izmed trušča zemskega v nebo. . .
Duša moja sanja tak lahko. . .
Tu ušes ne šalijo zvonovi,
ne kalijo njihovi zvokovi
mi ubranosti, miru . . . Z višin
zdaj oglasil se je mujezin!
Kak poetično glasi molitev
se njegova, večnemu slavitev! . . .
Mesto se ogrinja pod menoj
kakor odaliska v črn ovoj. . .
Sami vitki minareti smeli
iz mraku v rasto višave beli. . .
Naj te čuva Alahova moč,
El-Kahira zlata! Lahko noč!