Vroč in soparen je dan.
Sedim pod platano košato.
Sanjam minulosti san
pa pijem „krasi retsinato“.
Grenko je vince, možje
Heleni, to smolnato vaše!
Muzate se mi, hehe,
ker rado ne gre mi iz čaše . . .
To je Korint?! Res je to?
Sloviti Korint? Je mogoče?
Kamor ozre se oko –
uboge, zakrpane koče!
Mesto, kje tvoj je sijaj?
Kje tvoji so zdaj veseljaki?
Tvoja krasota – kje zdaj?
Kje tvoji bogati veljaki?
Vas, ah, beraška le vas. . .
Svetišč pred menoj razvaline . . .
čas, o sovražni ti čas!
Rušitelj prekrasne davnine!
Ko bi ti, Pavel, sedaj
obiskal korinške vaščane,
vzkliknil vesel bi: „Aj, aj,
kako bog kaznuje pogane!
Mesto podrl je potres,
ker bilo je prerazuzdano!
Smrdel je greh do nebes,
zato je do tal razdejano!...“
Vroč in soparen je dan.
Sedim pod platano košato.
Sanjam preteklosti san
pa pijem „krasi retsinato“ . ..
V senci že čaka voznik,
in konja že dremljeta trudna . ..
Na ti par lept, moj gostnik!
Pijača je tvoja res čudna!