Pri „belem medvedu“ v Ljubljani
v gostilni sedijo meščani.
Zaspano jim sveča gori.
Vipavčan se v čašah iskri.
In mlada točajka in živa
se smeje, kozarce naliva.
Za gostom prihaja nov gost.
Saj vina je v kleti še dost!
In zopet odprejo se vrata:
„Prijatelji, kapa kosmata!
„Vi mirno popivate? Kaj!
In Turek prihrul je v naš kraj!
„Že bliža se sami Ljubljani!
In spet bo moril nas! Meščani,
„proč vino pa naglo z menoj!
Odrinemo v boj še nocoj!“
„„Haha!““ zagrohoče debelo
omizje se gostu veselo.
In vstane Andrejčič Boštjan
pa pravi: „Naj pride Osman!
„Le pride naj Turek! Ne ganem
nikamor se! Tukaj ostanem!
„Če vse nas podjarmi makar,
kaj nam protestantom to mar!
„Saj huje ne more več biti!
Al more se huje goditi
„pod divjim Turčinom nam kdaj
ko, bratje, godi se nam zdaj
„pod Hrenom Tomažem ljubljanskim
in vojvodom našim krščanskim? !
„Le naj nas podjarmi Osman!
Ne, jaz ne postavim se v bran!
„Nalijmo si vinca, nalijmo!
Slovenci, veseli ga pijmo!
„Svoboda vesti naj živi!
Kar hoče, pa naj se zgodi!“