„Sezuj se!“ opomni me hodža,
„prijatelj, dom ta nam je svet;
sam Allah tu moli se višnji,
časti se njegov Mohamed!“
V mošeji sva krasni ... a tiho!
V molitvi vtopljeni so baš;
na čilimih klanja do zemlje
z beračem se vred bogataš.
Skoz kupolo sonce poldnevno
na vernike sije z nebes;
na turbane pisane sije
in vmes na rdeč kje kak fes.
Na ustnih trepeče jim „Allah!“
Na vzhod pa jim zrejo oči ...
O, kaka goreča molitev
iz duše globin jim kipi!
Ne moti vas „tujec“ edini,
stoječi med vami neznan? ...
Ah, videti hotel sem samo,
kak Allaha moli Slovan.
Po svoje jaz – vi pa po svoje
kot bratje častimo Boga;
molitev je dobra i vaša,
če dobrega vzdih je srca.
Skoz kupolo sonce poldnevno
na brate dol sije na nas ...
Le molite, skoraj da pošlje
nam Allah naš veliki čas! –