Canale Grande! ... Kod vozim se, kod po ulici tej čaropolni? Kočije prečudne mi švigajo tod: Hej, parniki hitri in čolni!
Na ladjici zadi stoji gondolar – obličje mu vse zagorelo – po vesel se taktu nagiblje veslar stoje slikovito in smelo.
In gondola plava gladko in lahno, mrtvaški podobna je krsti; ko v bajki palače iz morja rasto na desni, na levi po vrsti ...
Ah, Riva degli Schiavoni je tu! Nas tudi, Benetke, častite? Saj doli v globokem lagune dnu na hrastih slovenskih stojite ...
Kak tiho, kak tožno ti, morje, ležiš! O sreči premišljaš li davni? Žaluješ, ker prstana več ne dobiš od dožev k poroki preslavni? –
Zdaj Ponte Rialto nad nami se pne v mogočnem ponosnem obloki; Lev Markov z obale na nas tam zre, stoječ ko na straži visoki.
V stran gondola krene. Nad nami visi most dei sospiri v višini; stok, vzdihe še čujem tam gor, se mi zdi ... Naprej! Spomin temni, izgini!
Brez cilja po ulicah morskih okrog ves dan do večerne že zore; po oknih, balkonih vzrem krasen mnog obraz črnolase signore.
Kako naj, kar vidim, na dnevnikov list z besedami pač vam napišem? Posodi mi, Tizian, rajši svoj kist, da mesto ž njim tvoje narišem!
In kaj bi narisal strmečim očem? Dejstviteljnost ali pravljico? Vil morskih naslikal bi hiše – ne vem, zakleto bi morsko kraljico?
In gondola plava ... V dno čudnega sna za mislijo misel mi tone ... Kazeč poezijo mi vedno brblja kraj mene sede – cicerone.
Cookies on Poetry Cove