V Elevzido romam po sveti cesti
in z mano potuje cvetoča pomlad,
in sonce me spremlja, tovariš zvesti ...
Kako bi ne romal v Elevzido rad!
V Elevzido danes Helenov se čete
valijo neštete na božjo pot,
slavit tam misterije stare, presvete,
obhajat največji svoj narodni god.
Hej, vstala je, vstala je spet Prozerpina,
iz zemlje priklila je živa na plan!
Veseli se, Demeter! Ukaj, očina!
lzpustil je Hades hčer božjo na dan!
Glej, zazelenela je njiva in trata
in s pisanim cvetjem obsul se je vrt!
To vse si ustvarila, Demeter zlata,
ker hčerka je tvoja premagala smrt.
V Elevzido romam . . . Svetišče že bliska
kamnito se tam izmed gaja cipres . ..
Čui, evoe, evoe! množica vriska
in poje in pleše pobožni svoj ples . ..
Pred tempeljnom marmornim v senčnatem gaju
med romarji tujec zamišljen stojim,
misterije molim na svetem okraju
in praznik veliki navdušen slavim:
O, večni prirodni misterij vstajenja!
Do tal se priklanja moj duh pred teboj.
O, nerazrešljiva skrivnost prerojenja!
V Elevzidi danes praznujem god tvoj . . .