Zbolela Grozdana je naša.
V čumnati na klopi sedi,
Zamišljena gleda skoz okno
In lice ji lepo bledi.
In mati ji strežejo stara,
Ujamejo vsak njen vzdihljaj,
Sto čudnih zdravil ji varijo,
I sladki gomilični čaj.
"V Petrovče na božjo pot pojdeš,
Popeljem se sama s teboj;
Marija gotovo te zvrači,
Če tamkaj poklekneš pred njoj."
Na oknu pa v kletki železni
Kanarček rumeni skaklja,
Obema smeji se poredno,
Pa poje in žvižga ptič ta:
"Oh, jaz pa vem, kaj je dekletu,
Zakaj ji obrazek bledi;
Bolezen so uroki hudi –
No, smrtna bolezen ta ni!
"V nedeljo popoludne tukaj
Sosedov sin dolgo je stal,
Skoz okno govoril je z devoj
In prstanek zlat ji je dal.
"On gledal njo, ona pa njega –
Z očesom se strne oko –
Urekel oči ji je mladec,
Ni znala, ne kdaj, ne kako.
"Ti uroki zli iz očij se
Prikradejo dol do srca...
A, mamka, ti nisi nikoli
Za uroki bolna bila?"