Učeni osel

Sonce sije opoldnevno na Kahiro in njene vitkorase minarete. V senco stare sikomore,

čije dolge veje daleč segajo po trgu Khadra, je prihajal na počitek Hasan osla svojega.

„Alah s tabo, sosed Hasan!“ ga pozdravi malomarno znanec Ahmed, ki je ležal kar na tlaku in užival

skromni svoj obed tržaški . . . „Kaj je novega v Kahiri? Ti pečaš se mnogo s tujci; vidiš mnogo, slišiš mnogo.“

„ „Novega ni nič, moj Ahmed. Vse je staro. Stara pesem! Slabi časi, hudi časi! Toliko, da ne pogineš

od glasu, prijatelj moj! Ko bi tegale ne imel –“ “ Hasan mu pokaže s palcem na oslička poleg sebe –

„ „predla bi mi trda, toda sivček moj žival je mlada in zato ga rad zajaha domačin in tujec često.

Da, da tale moj tovariš ni takole kar si bodi . . . Veš, kaj čudnega opazil sem na njem v novejšem času?

Kadarkoli nese osel tujca mimo obeliska ali stene kamenite, vselej stopa bolj počasi

pa ozira se po strani po hieroglifih starih, po napisih tistih čudnih ter ponavlja neprestano

svoj „i-a“, „i-a“, „i-a“ . . . Alah vedi, kaj pomeni oslovo vedenje to!“ “ K višku plane s tlaka Ahmed,

poči Hasana po rami: „Pa tvoj osel je talent! Pa še velik, nenavaden! Tvoj prijatelj sem, zato ti

pravim, Hasan: Sreča čaka te na stare dni, ker osel mladi tvoj je kapitan!“ „ „ Ne razumem te, prijatelj!

Ni lepo, da si pošalil se iz sive glave moje!“ “ „Kdo se šali? . . . Ta tvoj osel se zanima za književnost,

za pesništvo, za umetnost; za napise se zanima, za hieroglife tiste! Rad bi čital jih, kakopak!

Slišal sem, kaj vse stoji tam: Svete pesmi tisočerne, faraonov modri reki in tak dalje in tak dalje . . .

Vidiš, in zato svetujem ti, da pošlješ osla v šolo. Kar na univerzo z njim! V slavni El-Azhar ga ženi!

Tam tvoj osel se navzame vsega znanstva in postane učenjak in pa estetik, svetih tekstov moder kritik.

In ne bo več nosil tujcev niti domačinov, nego sedel bode na katedru in tolmačil bo poete

poslušalcem ukaželjnim! No in ti boš vlekel plačo lepo zanj! Res, kar zavidam te za težke svetle piastre!“

In molče posluša Hasan, kar mu pravi dobri Ahmed, in zamišljen glasi osla po ušesih. V duhu svojem

pa že vidi v rožnih barvah pred seboj življenje novo. Lahko bo si nakupaval živeža poslej na trgu

dasi huda je draginja v El-Kahiri, saj tovariš osel zanj bo služil piastre . . . „Dobro, Ahmed! Pa poskusim!“ –

kakor v sanjah reče Hasan – „Jutri ga poženem v šolo.“ Kar govoril, to je storil. Na dvorišču El-Azharja,

kjer na tlaku marmornatem pod arkadami sedijo pri učiteljih dijaki in učijo se korana

in arabske vse modrosti, se prikaže stari Hasan z brihtnim mladim oslom svojim. Ko bi trenil, uk prekine

se in tisoč radovednih se oči obrne v osla. Krik in vik in semeh razlega se po slavnem El-Azharju.

Zmešan, plah stoji tam Hasan, poleg njega mladi osel ves ponižen vam poveša dolge uhlje in ne upa

se ozreti po dvorišču . . . „Kaj bi rad, moj ljubi Hasan?“ rektor sam pristopi k njemu. „ „To in to! . . . Talent sem našel

v oslu temle! Naj študira, sem si mislil . . . Moj prijatelj Ahmed pravi, da utegne kdaj postati še književnik

in pa kritik duhovit, če v tej slavni šoli vaši nauči hieroglifskih se skrivnosti moj osliček. . .“ “

Stari rektor se popraska za ušesom in pogladi si zamišljen sivo brado . . . Zaigra semehljaj mu lahek

okrog usten za trenutek. A nato z vsem dostojanstvom resno reče Hasanu: „Hm, slučaj to ni vsakdanji!

Resda, resda, nenavaden! Sicer slavna univerza naša je imela dosti že različnih poslušalcev,

ali tak slučaj je prvi, kar spominjam se . . .Pri bradi Mohamedovi! Ne, osla ni še bilo v El-Azharju!

Toda kaj je nemogoče Alahu!? . . . Poskusim, Hasan! Sprejmeme ga med poslušalce.“ In zgodilo se je čudo:

izpolnila se prerokba Ahmedova je do pike. Naglo so minila leta, naglo kakor pihne samum

čez razbeljeno puščavo. Sedemkrat je Nil preplavil in pognojil polja ravna. Osel Hasanov dovršil

univerzo je arabsko, slavni El-Azhar. Vtepili v glavo so mu trdo znake vse hieroglifske.

In naredil je izpite in postal je literat. A diplomo je napisal rektor oslu kar na hrbet.

In posvetil se je slovstvu. In razlagal na katedru je mladini alkoran. Priporočal je ponižnost

ter udarnost v slepi kismet. In tolmačil je rigaje in ocenjal dan za dnevom poezijo egipčansko

in poete vse arabske in prerešetaval v šoli mladi kritik dolgouhi. In čim lepše črke videl

v kaki knjigi je pesniški večji zdel se mu je pesnik sam in više cenil vselej poezijo je njegovo.

In kar trlo poslušalcev se je k njemu prve tedne, saj po vsem arabskem svetu je raznesla se novica,

da v Kahiri zdaj tolmači, poezijo pravi osel. Ali kdor ga čul je enkrat, ta se nič več ni povrnil.

Po kavarnah pa kahirskih govorili so dijaki: „Hasanov učeni osel je natlačil v letih sedmih

sicer si veliko v glavo ali kadar odpre gobec in razlaga poezijo in ocenja nam poete,

vemo brž, da tak neumno govori pač res le – osel.“