Andrejčič Boštjan, ljubljanski meščan,
prejel tri velike je sode.
Iz Nemčije nekdo pošilja mu jih.
Kaj neki v treh sodih teh bode?
Kaj bode! Otročje je vprašanje to!
I, nekdo pošilja mu vina!
Kdaj v hrastovih dogah od Noeta dnij
drugačna je bila vsebina?
V Ljubljano iz Nemčije dolga je pot.
In da se kak sod ne razpoči,
močno okovali previdni ljudje
z železnimi so jih obroči.
Andrejčič Boštjan, goreč luteran,
navrta sod prvi – kaj, vraga!
Začaran nemara skrivnostni je sod?
Iz pipe ne teče nič vlaga?
Andrejčič Boštjan, ljubljanski meščan,
navrta sod drugi – mrcina!
Kosmato zakolne Andrejčič Boštjan.
Iz pipe že spet ni nič vina!
Andrejčič Boštjan, ljubljanski meščan,
navrta sod tretji – spet suša!
Ha, kdo tak grdo se pošalil je ž njim?
Pač kaka papistovska duša!
Razkačen razbije sod prvi – in glej,
to čudo vseh čudes peklenskih!
Strmečim očem se prikaže namah
kup samih knjig – biblij slovenskih!
Razbije sod drugi Andrejčič Boštjan
pa vpričo sovercev, mož srenjskih;
osuplim očem se prikaže na dan
kup samih knjig, biblij slovenskih!
Še tretjemu sodu razbije on dno –
spet biblij slovenskih kopica!
In Dalmatin Jurij pošilja mu jih…
Hej, kaka vesela novica!