Gredo mi popotniki mladi trije,
po cesti čez ravno gredo polje.
Obiskala vila je Vesna naš svet,
pri cvetu zasajala pisan je cvet.
„Dežela prekrasna!“ jo prvi slavi,
„Kje tebi enaka na svetu leži?“
De drugi: „Preljub mi domači si kraj,
Ti dom naš slovenski, naš zemeljski raj!
„Še dražji kot zemlja pa tvoj mi je rod,
Moj narod, moj narod, ki biva tod.“
In tretji – molči. A zakaj se solzi?
Bol ali veselje te solze rodi? –