Eh, sužnji smo, sužnji, od nekdaj teptani, oblastnikom tujim poslušni tlačani! Kar njim se poljubi, to nam je ukaz. Če nam je pogodu, kdaj prašajo nas?
Kdaj svojo smo voljo mi smeli imeti? In kdaj smo svobodno mi smeli živeti? Kdaj knezov domačih že minul je dan! Gorazdov, Borutov čas nam je le san!
Kje dnevi zdaj tisti pretekli so davni, ko vojvode naši koroški so slavni od ljudstva prejemali svojo oblast in kmet jim poverjal vladarsko je čast!?
Ko v našem jeziku, v obredu častitem prisegali so na prestolu kamnitem, da hočejo braniti, ščititi nas in staro nam pravdo z orožjem vsak čas!
Zdaj sužnji smo, sužnji, ljudje poteptani, oblastnikom krutim poslušni tlačani! In dvigniti hteli smo svojo glavo, otresti hoteli sramotno igo.
Pravice smo svoje hoteli imeti, po svoji smo volji hoteli živeti! In trumoma šli na junaški smo boj ... Hej, Gubec Matija, naš kralj, naš heroj! ...
To bili so dnevi prekrasni, veseli! Kako za svobodo smo vsi plameneli! Ah, kri se je kmečka prelila zaman! Potlačil nas spet je pod peto tiran ...
Ponižani vlačili teški smo jarem. Ko v grobu živeli smo, mrtvi, po starem ... In prišel je Trubar, veliki vodnik, pa nas je predramil iz spanja, glasnik:
„Rojaki, vstanite! Naš dan se že svita! Minula je sužnosti noč strahovita!“ In vstali smo, meli si neme oči ... In čutili v žilah spet gorko smo kri.
Živimo? Zares? ... Aleluja! Živimo! Po svoje Boga zdaj svobodno častimo. In biblijo čitamo svojo sedaj slovensko. Že cvete svobode nam maj ...
No, vendar že smemo po svoje živeti? I n voljo res smemo že svojo imeti? ... „Ah, kaj še!“ nam roga se stari tiran – „nikdar ne napoči svobode vam dan!
„Kaj zopet po vročih se glavah vam blodi! Kaj sanjate, sužnji, o zlati svobodi! „Upognite tilnik pod staro igo! Naj solnca ne gleda tlačansko oko!“ ...
In bukve heretične, nadeje mlade, uničijo vse nam goreče grmade ... Eh, sužnji smo, sužnji, ljudje poteptani, oblastnikom tujim pokorni tlačani!
Cookies on Poetry Cove