Tiste dni pa je škofu Tomažu greh prišel strašan na uho: Krivoverski Ljubljančani v postu klobase jedo in meso!
„Oh, oh, ta luteranska predrznost!“ – škof Tomaž se ves razjezi; tri beriče pokliče pred sebe, tako jim ukaže, veli:
„Brž, brž pojdite gledat po hišah, če postni oskrunja se čas, če prezirajo res že meščani moj jasni in strogi razglas!
„Kogarkoli mi kje zalotite, ki vžival meseno bi jed, brez usmiljenja plača naj globo, naj plača cekinov deset!“
In razšli so trije se beriči. V vsak pisker vtaknili so nos in povohali so po vseh mizah, če kdo mesa jedel bi kos ...
Radoveden jih škof pričakuje beričev vohunov nazaj ... Na večer že povrne se prvi. In Tomaž ga vpraša: „No, kaj?“
In berič se obriše po brkih, obriše krog mastnih se ust: „Prečastiti! V Ljubljani je naši zdaj v postu pač zmerom še pust!
„Ali predno sem globo denarno zahteval od grešnih ljudij, če je pravo meso, sem prepričal po vesti še sam se z zobmi!“
Pride drugi, obriše si brke, obriše krog mastnih se ust: „Prečastiti! V tem mestu pregrešnem je v postu pač tudi še pust!
„Ali predno zahteval cekinov od luterskih kje sem ljudij, če je pravo meso, sem po vesti prepričal še sam se z zobmi ...“
Pride tretji, obriše si brke, obriše krog mastnih se ust: „Vaša milost! V tej Sodomi naši še zmerom meseni je pust!
„Toda predno zahteval sem globo od luterskih grešnih ljudij, o, povsod sem pokusil klobase, če prave so, sam še z zobmi!“
„„Oh, nesrečniki! Kaj ste storili!? Zdaj jedli sami ste meso! Prelomili postavo ste postno! In jaz sem zakrivil vse to!““
Cookies on Poetry Cove