Hej, to vam je živo pod Klanjcem Na Sotelskem polji nocoj! Upornikov dvadeset tisoč Za pravdo pripravlja se v boj.
Z napetim obrazom ščip gleda Na tabor ustaški zavzet, Posluša tam konj rezgetanje, In sabelj posluša žvenket.
Sam sneg in sam led po poljanah, Božični razsaja vihar, A v srcih je vroče, prevroče – Osvete razgreva jih žar!
Sred taborja tam pri kurišči Možje pa sedijo trije; Zimzelen, kokotja peresa Junakom s klobukov vise.
Veselo praskeče ogenj, Iz sanj se mi prvi vzbudi; Na puško kremenko naslonjen Kmet Pasanec pravi, veli:
"Car daleč, a Bog je visoko! Odkod pomoči in sveta? – V pest svojo odslej le verujem, Zaveznik moj – puška je ta!"
Veselo praskeče ogenj, Iz mislij se drugi vzbudi; Sede pa na topu tam turskem, Voj Ilija sam govori:
"Vse vzel mi je Tahi imetje, Oropal me s krutoj rokoj. Zato, kakor vesta, sem puntar, Zato sem mej vami nocoj...
"Ha, to vam je bilo življenje! O krasni minuli ti čas, Ko Turkom sva cepila glave, Naš Lenkovič slavni pa – jaz!
"In z istoj zdaj sabljoj gospodo Pošiljal vam v pekla bom dno, Ker hčete, da vojvoda vaš sem... No, v božje ime, pa naj bo!
"A z vami vred tukaj prisezam: Umrjem vam rajši stokrat, Ko enkrat še iti na tlako, Le enkrat h gospodi še v grad! –
"Ko zmanemo Turke krščanske, Slovenci se združimo vsi. Takrat si izvolimo kralja... No, kralj naš – brat Gubec boš ti!"
Pojemlje že ogenj, le Gubec Zamišljen strmi vanj doslej... Tu vstane, znak bratom da s sabljoj In reče jim samo: "Naprej!"
Cookies on Poetry Cove