Bogastva ni mogla mi dati,
Svetinjo pobožno samo;
Na glas je solzila se mati,
Pretežko bilo je slovo.
"Svetinjo na zlato!" je dela,
"Zaklad to čestit je, moj sin!
Od dedov sem jaz ga vsprejela,
Zdaj dajem ga tebi v spomin.
"Domače boš kraje ostavil,
Med tujimi hodil ljudmi,
Zaklad pa ta moj ti bo pravil
O domu, kjer mati živi.
"Rodove boš videl srečnejše,
Zemljo bogatejšo drugod;
Svetinja te spomni: krasnejše
Od svoje ne najdeš nikod.
"In ko bi nas tujci grdili,
Domačo nam smešili last:
Svetinja te spomni, sin mili,
Da matere braniš mi čast!"...
Na glas je solzila se mati,
Ko težko jemal sem slovo;
Ničesar imela ni dati –
Svetinjo pobožno samo.
Svetinjo to hranim jaz verno,
Od matere dano na pot:
Ljubezen za dom neizmerno,
Za dom in nesrečni svoj rod.