Za mizoj sedijo svatje In godci sede za pečjoj; Hej, to je vesela gostija V Logeh pri županu nocoj!
Veselo godejo godci, Nevesti srce se topi, Ne upa se v ženina zreti, Stidljivo poveša oči.
Na desni, glej, pri starešini Celo gospod župnik so tam; Saj v Kani počastil bil svatbo Nekdaj še Vzveličar je sam!
Sorodniki, bližnji in daljni, Prispeli so sreče želet, Nevesti in ženinu sreče Za ta in za oni svet.
In kteri utegnili niso Čestitat priti sami, Darove pošiljajo svoje – Oj, dražestnih, lepih rečij!
Umetalno vezanih kitic In vencev že poln je vsak kot, Kolačev s trakovi ovitih Ne mara, da bode jih stot.
Ne bo li že konec darovom Od vsekod za svatbo nocoj? – Še vaški je mlinar prinesel Za ženina darek s seboj!
To stari je mlinar Mohorko! Saj znan vam je malin njegov V dolini ob bistrem potoku, V zatišji vrb, jelšjih vrhov.
V dolini ob šumnem potoku Kolesa se vedno vrte, A mleti pomaga Mohorku Rejenka, prelepo deklč.
"Kaj, sosed, pa ti si prinesel?" – Sred izbe z darilom stoji, V naročaji jerbašček nežen Pred svati nerodno drži.
Na desnem in levem ušesi Gluh mlinar je stari močno, Na ves glas poklanja svoj darek, Na ves glas zavpije tako:
"l, to-le je dala, naj nesem! Dar vsprejme ta ženin naj sam, A vpričo neveste in svatov Naj jerbašček njemu oddam.
"In kak je lepo ga zavila – O, Julika naša to zna! – Predavši ga meni je rekla, Naj pri vas ostane dar ta!
"Njiv, travnikov, hosto, vinograd In hišico belo dobiš... Lehko se nevestice svoje, Moj sosed, nocoj veseliš!
"Bogati pač vi ste, bogati, A mi smo beraški ljudje... Pred ženina dar svoj postavi, Obrne se mlinar in gre.
Pogledajo v jerbašček svatje –: Živ angelj kot dar v njem leži! Podoben je ženinu jako... Zato se tako mu smeji! –
Se godci smijo za pečjoj se, Smejijo se gosli in bas – Nevesti kraj ženina lepi Od stida rudi se obraz.
Cookies on Poetry Cove