Stava

Vino pije Oger Ferenc Tahi, Vino pije na graščini svoji, Na Sosedu. gradu na Posavji. Ž njim je pije svetlih gostov družba,

Grofov sedem, vitezov petero. Prašaj, kdo so? – poreko s ponosom: "Vsi sinovi vojvode Arpada!" Njih obrazi pričajo pa glasno:

"Polovica nas je – janičarjev"... A mej njimi še baron je nemški, Jože Turen, vlastelin na Krki, Vlastelin in stotnik čet uskočkih.

Teče gladko v grla vince sladko, In skoz grla stopa vince v žile, In po žilah stopa gostom v duše, Stopa v duše, v srca jim junaška. –

Čudodelnik duh si vinski divni! Prideš v žile, kri se nam segreje, Prideš v srce, bije nam hitreje, Prideš v dušo, pa nam oživi se,

Razvedri se in razveseli se: Čudodelnik duh si vinski divni! Čuda delaš dnes i na Sosedu. Omečila srca so se gostom,

Pa v junaška ljubijo se lica, Od ljubezni brat objemlje brata. A ustane mi za mizoj Turen, Jože Turen, stotnik čet uskočkih,

Dvigne čašo rujnega bizeljca, Dvigne čašo, začne govoriti: "Krasno smo pri tebi se sestali, Ljubi sosed ti naš; Ferenc Tahi!

Bogme, tu je pravo še življenje, Tu pri tebi! Skoro sem pozabil, Od kedaj že gost sem tvoj presrečni. – Ali, prašam vas, gospoda slavna!

Kdo dandanes treba lepše zloge, Nego plemič, stiskani povsodi?! – Hudih časov, oh, smo doživeli. Plemstva stari majejo se stebri.

Kdo jih maje? Kdo podreti hoče? Ha-ha, bratje, sram me je, a res je! Kmetje to so, delavci, seljaki, Ti slovenski in hrvaški kmetje;

Ljud umazan krati nam pravice, Posvečene od stoletij šege... Človek kmečki in plebej –povejte! – Kakšno pravdo naj ima neplemič?

Mi vsi vemo to, gospoda draga: Človek pravi, to je samo oni, Ki ga diči – grb na pergamenu! Mi vsi znamo, kaj je volja božja:

Jeden rojen je, da gospoduje. Drugi pa, da prvemu hlapčuje; Jeden delaj, drugi tam počivaj! Jeden stradaj, drugi pa uživaj!...

Pa ukaži kmetu danes tlako: Koj zagode pesem ti o pravdi, Takt pa bije s cepcem ti po hrbtu! Zagrozi ti še z Matijem Gubcem,

Kraljem novim, kmečkim kraljem svojim, Ki gradove nam podere naše! … Nekrščansko se postopa z nami, Oh, krivice nam gode se težke! …

Ne, ne! – Tebi, mili Ferenc Tahi, Tebi ba ti ni se roke selske! Ti brzdati znaš jih in krotiti, Tepeš jih in bičaš, da je radost,

Oslavil si daleč se po svetu! Občudujem plemiški tvoj ponos, Posvečujem polno to ti čašo!" ""Vivat! Eljen!„„ – in poljubi vroči,

In objemi in junaške solze! Čašo novo si nalije Turen, Nadaljuje govor v sveti jezi: "Mojster res si, v strahovanji, Tahi!

Ali, bratec – čarodej še nisi! Čarati zna samo Jože Turen, Tvoj prijatelj, stotnik čet uskočkih... Bistra teče mimo tebe Sava,

Ali predno mine teden tretji Hodi gledat mi na breg valove! – Predno mine dnij ti trikrat sedem, Voda bode Savina rudeča!

Vso prečaral reko bodem čisto; Čudesu se mojemu boš čudil: Jože Turen, moj prijatelj nemški, Čarodej je pravi, mi porečeš!

Staviva dnes pred svedoki stavo, Vadljajva se, brate, Ferenc Tahi: Ako meni se posreči čara. Ako Sava tekla bo rudeča,

Ti mi pošlješ v stavo sivca konja, Da ga jezdim po ravninah krških. Ako pak se čara ponesreči, Sava teče ob obroku bistra,

Onda, sosed, ti dobodeš stavo. Pošljem stavo tebi jaz še lepšo, Pošljem tebi, kar imaš najrajši: Rožo belo in napol razcvelo,

V vrtu kmetov mojih tam ubrano, Pošljem v stavo ti – deklč slovensko!" Ko razumel Tahi je zdravico, Slišal, kar mu pravi Jože Turen,

Plane kvišku kakor ogenj živi: "Mož-beseda! ljubi sosed Turen, Mož-beseda, stavo to vsprejemam! Vse omizje slavno nama priča.

Težko čakal čarovnij bom tvojih, Rad bi videl, kako hočeš, bratec, Savo našo nam porudečiti; Rad ti pošljem tudi sivca konja,

Da ga jezdiš po ravninah krških: A še rajši jaz bi videl vender – Naj v uho ti željo pošepečem –, Da umetnost se ti – ponesreči!"

""Vivat! Eljen! Stava je veljavna!"" Seže v roke Tahi gostu Turnu, V roko seže, da se vadlja zveže; V roke seže Turen vsem po vrsti,

Za slovo še vse poljubi gorko, Vse poljubi goste in objame; V pozni noči se od njih razloči, Jaše premo na svoj grad na Krki.