Počivaj mirno, narodnjak,
v gomili častni svoji, davni!
Saj zemlja je slovenska tu,
kjer spavaš ti, Anton naš slavni.
Že daleč je za nami čas,
ko ti pošteno si se trudil,
da bi s peresom narod svoj
iz sna na delo dušno vzbudil.
V besedi naši pravil si,
kako je v časih starih bilo;
kaj vse na zemlji sveti tej
domači se je dogodilo.
Kako napadal njega dni
nam domovino je sovražnik,
kako Slovenec branil jo,
kako ji hraber bil je stražnik.
Kako prelivali so kri
za zemlje vsako ped očetje ...
Junakom na gomile tem
pesniško trosil ti si cvetje.
Zdaj duh nesmrtni tvoj z višav
ozira pač se često doli;
na raj Slovenskih zre Goric,
po domovini vsej okoli.
Katera zemlja druga pač
v lepoti našo to prekaša?
In, glej – še bivamo tod mi,
še je slovenska, še je naša!
A narod le – učiš nas ti –,
ki domovino ljubi, brani,
ki dela, trudi se za njo,
zasluži, da si jo ohrani.