Solus

Premoženje vse deli ubogim, Vse bogastvo svoje sveti Solus. More dušne če se iznebiti. Le Bogu, le njemu čč služiti.

"Pridite, vi reveži, prosjaki, Zapuščeni, lačni siromaki, Pridite, za vse bo vsega dosti, Solusovi vi odslej ste gosti!"

Vsak dan s praga Solus revne kliče, vsak dan truma njih se mu primiče; Te napaja, onim kruha reže, Z žitom tukaj, z mesom tam postreže.

Bosi, nagi priteko berači, On obuva jih in jih oblači. Ko največe so pred hišoj gneče, Ves denar med nje svetnik pomeče.

"Hvala nebu! zdaj si brez vse teže. Duša, nič te več na svet ne veže. Hiša, polje, vrti, stoj! in logi! Da, še to – vse vaše je, ubogi!

Ni pošteno trebuh svoj gostiti, Ko tvoj sosed mora se postiti." Sam pri sebi sveti Solus pravi, Pravi, dedov svojih dom ostavi.

Brez bogastva vsakega, brez doma, Kako lahko se po svetu roma! Roma Solus ko berač okoli, Boga hvali, za darilce moli;

Pak iz jedne v drugo cerkev hodi In v nebesa dušo svojo vodi. Zlato, srebro nista mu na poti, Mamon trohli, ta ga več ne moti.

In čedalje bolj se posvečuje In pobožnik vsak dan širje sluje. "Sveti Solus!" kliče pešcev tropa, Ko po cesti romar mimo stopa;

"Sveti Solus!" pravijo vaščani, Ko priroma k njim popotnik znani; "Sveti Solus!" srenja vsa šepeče, Kadar v cerkvi moli on goreče.

To svetnika jame žalostiti, Žalostiti, tiho togotiti – Še ljudij se treba iznebiti! Ide Solus, ide v kraje tuje,

Glas človeški kjer se več ne čuje. Vsemu svetu čč se izogniti In napastim njega vsem uiti! Dolga vije že za njim se cesta.

Vse za njim tam: sela, trgi, mesta. In za njim tam svet je z bučnim hrumom, In ljudje so s svojim vsednjim šumom; Tam za hrbtom zanke in zmotnjave,

Tam pasti so vse in izkušnjave... Vse za njim – na veke!... Dlan nad čelo! Sole, ozri se na rodno selo!

Ozri se! – Ne? – Ne! Naprej v samoto, Dalje, dalje v gluho tja tihoto Po neznanih potih, temnem lesi, Ob prepadih, med brlogi …

Kje si? Kje si, Sole? – Tiho, vedno tiše Okrog njega. Le priroda diše. Sope krepko, vedno svobodneje,

Dih nje sveti mu naproti veje Iz ogrodij silnih, veličajnih, Iz ogrodij njenih večnih, tajnih. – Kako lahko tukaj je moliti,

In moliti in Bogu služiti! Izpod skale tam šumlja studenec, Solus tiho moli rožni venec; Vrh nad glavoj mu šepeče palme,

Ves zamaknen on prepeva psalme; Sveti vzdihi mu iz prs kipijo, Ko ob zarji ptice žvrgolijo. Izkušnjave ni je tukaj mične,

Od Boga nič ga ne trga... Nič ne? Kaj zagleda včeraj sveti Solus? V nočnih sanjah? Ne! o belem dnevi.

Praznovaje? Ne, ne! Psalm pevaje. Kaj zagleda? – ko iz megle s kraja Pred očmi mu znano selo vstaja. V sela sredi beli se zidovje –

Da, to širni, krasni dom njegov je! In, ko da so se odprli zidi, On v sobane prebogate vidi. Oh, z močjo ga vse neznanoj miče

In s čarobnim glasom vse ga kliče: "Vrni k nam se, vrni, tukaj bivaj! Vrni se, tu živi in uživaj!" Gleda Solus te mameče krase,

Sluša, sluša te vabeče glase, Gleda, sluša...glej! in spet doma je, Po domačih tleh se izprehaje; In soseska vsa kako slavi ga,

Vse ga hvali, vse na glas časti ga … "Majka božja!" svetec ves se strese – In prikazni v hipu razkade se. Zbrano Solus peva spet in moli,

Z njim priroda moli naokoli. Divja roža se tik njega ziblje – Kaj nad čašoj vspenja se ji, giblje? Glej, jasneje se podoba dviga:

Lice deve, ki mu kima, miga?... Tudi ti tu!...Solus se pokriža, Da napast mu več se ne približa, – No zaman; za slikoj druga slika

Mimo njega v sencah se pomika Dan na dan – – – – – – – – Čuj, lovski rog glasi se Po dobravi! Tam, kjer gozd jasni se,

Zgruznen spal pod palmoj je sred laza, Mir sladak mu je sijal z obraza, Mir na veke varen pred napastmi, Pokoj veder, čist, ne skaljen s strastmi;

Vir šumljal mu je mrtvaške pesmi, Palmov list je držal v roki desni, A na listu čitali so slova, Ki jih roka pisala njegova:

"Vsemu svetu pač ušel lehko si – Sebe nesel samega s sebo si!"