"Odprite!" pred rajem začuje se klic, In nekdo potrka tri krati; Že s ključi za pasom, veselih lic Stoji sveti Peter med vrati.
"Kdo duša si božja?„ jo praša vratar, Od glave do nog premotri jo, – ""Slovenec ponižen, nebeški ključar! In v rajsko želim domačijo.""
"Slovenec! Oh, rad Vam verjamem to. Predobro pač vam ne godi se; Zatorej vsak rajši ostavi zemljo, Pa k nam gor čim brž preseli se.
"Iz vsakega najdete tukaj stanu Velikih in slavnih svetnikov, Iz Vašega jadnega pa rodu, Največ jih je – mučenikov.
"No, predno Vam odprem sveti raj, Prestopiva večnosti meje, – Oprostite! pri nas je tak običaj, – Kako Vam čestito ime je?"
""Slovensko mi Primož je Trubar ime, Saj kdo me utegne poznati..." "Že dobro!" Šentpeter mu reče smeje, "Počakajte tukaj pred vrati!"
Žari se dvorana nebeška, žari, od bajnih leskeče se lučij; Pred svatov nebeških sijajne redi Ustopi Šentpeter s ključi.
"Iz solzne doline tuj gospod Na pragu je naše hiše, Poprosil ponižno me je za vhod, A Primož Trubar se piše."
""Kaj? Trubar!"" vladika Tekstor de, ""Kako? Primož Trubar ste rekli? Živi li še ta do današnjega dne? Ni zdavnaj že zgorel v pekli?
""Po vsej domovini vam nekdaj razpel Bil vražje je svoje mreže, Ovčice mi vse poloviti je htel – Gospoda gotovo to ve že.""
"Križ božji! Slovenski Luter je tu!" Bolestno škof Tomaž Hren vzdahne, "Še tukaj ne bode pred njim miru?! Na dno vic nazaj naj se pahne!
"Pripeljal nemara s seboj cel sod Slovenskih je Svetih Pisem; Peči bil sem kurit dal ž njimi povsod, Vseh mogel dobiti nisem." –
""Pomislite, "" Slomšek se oglasi, ""Pomislite, sveti očetje! Kar Primož na zemlji več ne živi, Preteklo že tristo nam let je.
""O veri njegovi ni bilo sledu V Slovencih o mojem časi. Predlagam, da raj se otvori možu, Da brat naš zaslužni se spasi.
""V jeziku premilem on prvi iz vseh, O, čujte! nam knjige je pisal! In greh, ki učinil ga bil je, greh – Spokorniku Bog ga je zbrisal...""
Joj! bil vam prepir in spor je na to Po celi slovenski strani, Še drugi začeli nastavljati so Uho radovedno rajani.
Z Jeronimom sveti Avguštin Smehljaje se tam pogovarja, S Kvirinom šepeče škof Viktorin, Kazaje na Petra, vratarja.
Metodiju papež Nikolaj Sladko se na glas poroga: "No, brate moj, slišiš in vidiš sedaj, Kaj tvoja slavjanska je zloga?"...
In angeljci zlati okrog letajoč S perutmi delajo veter... Pri vratih brez sape, osuplo zroč, Ko v tleh ukopan stoji Peter.
"Mir!" – čuj, s prestola svojega Bog Zdaj glas svoj svarilni povzdigne, Slovence takoj potolaži okrog, Vratarju z rokoj pomigne.
Do danes vaš Trubar je v ognji pripet Za greh se svoj ostro pokoril, Od danes naj tukaj bo z vami vred Za to, kar je dobrega storil.
"Ker v vašem jeziku vas prvi učil Moliti je, psalme peti, Zdaj večno me bode slovenski slavil, Pevaje svoj: "Sveti, sveti!"...
In ključ zarožlja in raj odprt, In Primož Trubar ustopi. Mej slavnimi brati (pač mnogim na srd!) Bog sesti veli mu na klopi.
Prešeren, glej, tam mu naproti hiti: "Naj bom jaz tvoj prvi čestitelj! Iz narodne smrtne, stoletne noči Na delo si prvi buditelj!"
Cookies on Poetry Cove