„Končano! Take slike ni videl samostan
še v cerkvi svoji stari, odkar blesti čez plan.“
In čopič in paleto odložil je slikar;
zre v sliko, ki obseva jo sonca zadnji žar.
Čeprav se drug ti v živih topi sedaj očeh,
odsev njih vendar pravi žari se tudi v teh!
Čeprav zdaj drug okuša ust gorkih tvojih med,
rubina njih je vendar na sliki tejle sled.
Čeprav te nimam žive, ponosna deva ti,
podoba tvoja pred mano še stoji!
„In za slovo enkrat še poljubim naj te zdaj:
Oj zbogom, zbogom, lepa Madona, vekomaj!“
In šel umetnik mladi je v širni beli svet.
Ustvaril slik je novih in krasnih v begu let.
A dasi ga častijo, a dasi ga slave,
iz glave in iz srca Madona mu ne gre.
Stoji, stoji na gori prastar tam samostan,
k molitvi samotarje v njem vabi zvon glasan.
In vsak dan, ko že bratje ostavili so hram,
ostaja pred oltarjem redovnik Stanko sam.
Zre v sliko na oltarju, Madoni zre v oči,
zamaknjen gleda vanjo, sam s sabo govori ...
K molitvi v cerkvi vabi menihe zvon glasan.
Kaj Stanko pred oltarjem več ne stoji ta dan?
Na odru tam mrtvaškem on v celici leži,
prečudna po deželi o Stanku vest leti:
Pokojnik, pre, bil tisti sloveči je slikar,
ki slikal je Madono prekrasno za oltar ...
Da hodil je po svetu brez vere, brez Boga,
v samoti po naposled je našel mir srca.